Omemba: Tjaša Arko

»Decembra je te pripravljenosti vedno več kot sicer.«

»Še vedno ugibamo, koliko je res prostovoljcev.«

»Takrat ni bilo niti časa, da bi vse to zapisovali.«

»Ampak tisti, ki se želijo aktivirati, to tudi storijo, saj res ne gre za delo, ki ti na teden vzame deset ali dvajset ur.«

»Ogromno ljudi se aktivira, marsikdo sploh ne ve, da je prostovoljec, ker je pač del društva in počne nekaj, kar olepša življenje v njegovem kraju.«

»Prostovoljci na terenu pogosto naletijo na težjo situacijo, kot jo je pričakovala organizacija, ki jih je napotila tja. Med njimi in uporabniki se stke neka vez, ljudje se bolj odprejo in povedo več. Tako se tudi pri prostovoljcih pogosto pojavi občutek nemoči.«

»Ni nujno.«

»Odziv je bil zelo dober. Seveda je bilo tudi nekaj napak. A zgodilo se je zelo hitro, težko bi se vnaprej pripravili na kaj takega.«

»Stiske ljudi so tudi nekaj mesecev po poplavah še vedno velike.«

»Koliko otrok ne bi izdelalo razreda, če jim ne bi pomagali prostovoljci? Kakšen bi bil obisk gora brez označenih planinskih poti? Kakšni bi bili festivali brez prostovoljcev?«

»Sploh se ne zavedamo, kaj vse počnejo prostovoljci in kako bogatijo naš prostor, zato je prav, da imamo takšne dogodke, kot je današnji.«

»Želimo namreč, da so tudi ljudje s posebnimi potrebami čim dejavnejši in tako prispevajo k družbi, saj se tako znebijo občutka, da so v breme ali napoto.«

»Prostovoljci so ljudje, ki čutijo empatijo do drugih, ob tem pa morajo biti v primerih, ko delajo z ranljivimi skupinami, tudi čustveno stabilni.«